Recenzija predstave Fun Fact, uprizorijene 29. 08. 2024 v Stari mestni elektrarni.
Ali veste, zakaj se je zgodila odmevna letalska nesreča na Korziki? Ali veste, koliko ljudi je umrlo? In koliko jih je preživelo? Ali veste, da se je to zgodilo 1. decembra 1981? Ali veste, da to niso zgolj fun facti, ampak je za tem resnično dogajanje, ki je prizadelo veliko svojcev umrlih? Ali veste, da je šlo za pravo, in ne zgolj gledališko smrt? Vam namignem. Šlo je za tragedijo, ki jo pomnimo kot največjo letalsko nesrečo v zgodovini Slovenije.
Predstavo Fun fact, ki ima formo kviza, je pripravila že dobro poznana slovenska trojica Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar v sodelovanju z estonskimi umetniki Eerom Epnerjem, Martom Kangrom in Juhanom Ulfsakom. Mednarodni gledališki dogodek je prikazoval, kako se je dolga zgodovina človeštva zreducirala na zgolj nekaj zanimivih dejstev. Zgodovinski dogodki so danes premnogokrat zgolj stisnjeni v namige ali odgovore, ki jih lahko najdemo na zadnji strani križank, na katero hitro pokukamo upajoč, da nas nihče ne zaloti.
Kakšna so bila pravila predstave? Na odru smo se posedli za sedem miz in vsaka je tvorila svoj lasten mikrokozmos, saj smo ljudje za mizo postali tekmovalci iste skupine, preostali pa naši nasprotniki. Izbrali smo ime skupine, kot se seveda spodobi. V moji skupini smo bile zgolj dekleta in poimenovale smo se »stoenke«. Igralci, ki so prevzeli vlogo voditeljev kviza, so se gibali med nami. Bili smo skupaj v kvizu, v zgodbi o zgodovinski resnici. Vprašanja so od popularnih tem, kot je nogomet, vse bolj prehajala k temam, ob katerih je smeh postajal neustrezen. Postopoma smo se povzpenjali na raven zgodovine, ki je z današnjega vidika družbeno precej problematična, vendar smo kot človeštvo od nje oddaljeni toliko let, da smo zgradili distanco do tematike, ki ne dviga več kocin pokonci. V eni od takšnih nalog so nas voditelji kviza prosili, naj na listek narišemo, kako so na nizozemski ladji zložili sužnje, da bi jih lahko na ladjo natovorili čim več. To pa je bil tudi trenutek, ko sta točkovanje in zbiranje pravilnih odgovorov izgubili pomen. Čeprav je še mnogo gledalcev tekmovalcev čakalo, da bodo dobili točko za skico zloženih sužnjev na ladji. Medtem pa se lahko vprašamo, ali je moralno prav, da se zabavamo na račun svoje sreče ob naključno pravilnem odgovoru o tragični zgodovini. Ustvarjalci predstave sicer želijo pokazati, da tudi če je naš odgovor pravilen, to nič ne prinese. Morebiti minuto veselja, vendar je popolnoma irelevantno za pomen človeštva. Sploh ob dejstvu, da bomo najbrž že do jutri pozabili vse odgovore. Čemu torej sploh tekmovati? Saj vendarle ne gre za življenje ali smrt, kot je šlo v dogodkih, na katerih temeljijo vprašanja. Lahko bi rekli, da je tekmovanje zgolj strategija, ki želi v gledalcu vzbuditi zavedanje o senzacionalizaciji zgodovinskih dejstev. Kviza je bilo takrat konec – ali pa se je šele dobro začel v obliki socialnega eksperimenta.
Do tega trenutka predstave smo se počutili najbolj povezane oziroma pomemben del skupine, vendar so nas nato voditelji kviza dekolektivizirali. Vsi gledalci smo postali spet posamezniki, kot se pogosto dogaja v nesrečah. Individualizacija pa je razbila učinek varnosti, ki ga tvori skupina, čeprav le odgovarja na kviz vprašanja. Zdaj nosi odgovornost za napake vsak sam. Najprej rešujejo ženske in otroke, mlade in tiste, ki so najmanj poškodovani. Postaneš individuum, rangiran glede na svoje preživetvene sposobnosti.
Foto: Nada Žgank
Sledila sta dela o nacionalnih tragičnih nesrečah. Če ima to vlogo pri nas letalska nesreča na Korziki, leta 1981, ima v Estoniji podoben pomen brodolom trajekta v Baltskem morju, ki se je zgodil leta 1994. Nacionalna identiteta pa je tista, ki tvori pomemben del kolektivnega spomina posameznika. V Sloveniji smo namreč za to letalsko nesrečo že velikokrat slišali, tudi če nismo poznali nikogar od vpletenih ali nas takrat sploh še ni bilo na svetu. Vendar zaradi vtisa nesreče v kolektivni spomin Slovencev danes vsak pozna kakšen fun fact o njej. Na primer veliko ljudi pozna koga, ki je prav pred tem potovanjem k sreči zaspal in zamudil letalo. Tako smo posamezno dvigovali roke in odgovarjali na vprašanja o Korziki, ali mislimo, da je to ali ono res ali ne. V resnici pa je vse tako zelo minljivo in brezpomensko; torej v kaj gledalec tekmovalec verjame. Resnice ne pozna, zato ugiba in upa, da se je odločil za pravilno možnost. Podobno je, ko estonski igralci predstavijo njihovo nacionalno nesrečo. Vendar tokrat samo nizajo podatke oziroma številke. Ali so vsi ti ljudje danes le še številke? Nihče ne pozna nobenega imena ali česa človeškega o njih. Zgolj suhoparne številke, ki nosijo pretežko zgodbo.
Tako za predstavo kot za življenje velja nenapisano pravilo: reši se, kdor se more. Predstava se je od faktografskega kviza z vmesnimi intervencijami oddaljevala od igre in postopoma, ne da bi gledalci zaznali, prehajala v dramatično uprizoritev nesreče. Čeprav lahko zdaj z distance rečemo, da so voditelji kviza nenehno potiho opozarjali na to možnost – tudi sicer pogosto spregledamo svarilne znake nesreč –, se je ta zgodila nenadoma. Brez pričakovanja. Hitra transformacija je zajela občinstvo, ko so igralci čez oder napeli jadra, v ozadju pa je divjal zvok valov in vetra. Glasba in kriki so ustvarjali paniko. Nekdo je stopil na našo mizo in nam nakazal, naj se umaknemo v drug prostor, na tribuno, ki je bila dotlej zakrita. Ni časa za racionalen premislek, kar lahko sicer počneš pri kvizu in tako poiščeš najboljšo rešitev. Samo reagiraš. Greš. Tako smo kot skupina žensk s tribune opazovale, kako se drugi spopadajo z nevihto. Kje je zdaj pesem Leonarda Cohena Everybody knows that the boat is leaking? V naše glave pa švigne misel: ali smo torej gledalke, ki smo sedele za našo mizo, preživele ali umrle? Kako se je končalo? Kam je šla zgodba? Ampak kviza je konec. Zmagovalcev ni več. Zgodba pa je ostala v zraku.
Nika Šoštarič
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.