POST-KORONSKO GLEDALIŠČE
Epidemija novega koronavirusa je drugi veliki dogodek v enaindvajsetem stoletju, zdi pa se, da ima veliko večje geopolitične posledice in posledice za razvoj družbe nadzora kot prvi. Napad na dvojčka je sprožil večdesetletno ravnanje Bližnjega vzhoda z zemljo, prispeval je k razvoju sodobnih tehnologij nadzora ter zacementiral in pospešil dojemanje razlike med Zahodom in Vzhodom, razmerja med notranjim in zunanjim, tema starima kategorijama, trenutna epidemija pa bo najbrž stanje znova malo premešala, še bolj pa ga utrdila. V teh dneh se zdi, da nas večina pričakuje bodisi čimprejšnjo opustitev sprejetih ukrepov bodisi njihovo zaostrovanje in nekakšno dosmrtno karanteno. Morda pa je najverjetnejša možnost nekje vmes. Če se razmere v Sloveniji ne bi zaostrovale, bi lahko zaradi razlogov, ki jih navaja dr. Alojz Ihan, denimo geografske členjenosti in »discipliniranosti« prebivalstva, razmeroma hitro lahko začeli opuščati nekatere ukrepe, a to nikakor ne pomeni, da bo način življenja, ki ga poznamo, obstal. Viralnost in globalnost virusa sta tiho prišepetavanje v ozadju zavesti, da smo končno zares, ne zgolj v abstraktnih zamislih, postali globalna vas, prestavili v sfero očitnosti in obvezujoče aktualnosti. Novoveški instrumentalni um, ki je osvojil celine, se zagrizel globoko v morja ter zakorakal v vesolje, vzpostavil režim pogleda v prej pogledu nedostopna območja – o čemer je pisal Paolo Virillio –, je zdaj soočen z nevarnostjo nevidnega; osvojitev markosfere, pomikanje meja, je omogočila večjo prepustnost na mejah mikrosveta. Obsedeni s pogledom in sterilnostjo se bomo težko znebili strahu pred kužnim in nevidnim. S tem pa se bo najbrž spreminjala tudi podoba množične kulture.
Kaj so njena osrednja mesta: nakupovalno središče, prireditvena dvorana in stadion. Nakupovalno središče s kinokompleksi za večje oglede projekcij, dvorane za koncerte z več sto ali več tisoč ljudi, stadioni, ki so sicer pri nas praviloma itak prazni. Alternative tem središčem in načinom konzumacije, ki se okoli njih spletajo, se že pojavljajo: tekme brez gledalcev, množični streami filmov, domači koncerti in spletni nakupi. Kaže se, da gre v vseh primerih za fantazmatska prizorišča, ki so močno krojila naš vsakdan, vendar pa je bila fantazma tanka in krhka. Mislili smo, da bo potreba po udeležbi na njih s potekom izolacije naraščala, v resnici pa česa takšnega ni opaziti. Nenadoma se zdijo nepotrebni, Italijani, za katere se je še včeraj zdelo, da brez nogometa ne morejo živeti, pozivajo k preklicu sezone, pojavljajo pa se celo ne tako redko posejani glasovi o tem, kako je zdaj, ko se je potrošništvo dodobra ustavilo, precej bolj avtentično. A glede na to, da na obzorju (še) ni antikapitalistične revolucije, lahko pričakujemo, da bo revolucionarni kapitalizem izvedel še en obrat in mu bo sčasoma uspelo načine potrošništva prilagoditi postepidemski zavesti. Navsezadnje sta spletno trgovanje in ogledovanje filmov prek spletnih ponudnikov tako ali tako postajali vedno bolj priljubljeni. Z nadaljnjo digitalizacijo življenja pa bo bržčas naraščala tudi potreba po dotiku, živi telesnosti in glasu, ki so bili v veliki meri odtujeni že zdaj.
To se kaže tudi v naraščajoči dostopnosti v intimo zvezdnikov in drugih javnih osebnosti. Da, razmerje med osebnim in javnim prostorom je bilo v različnih resničnostnih šovih že doslej močno omajano. A vendarle je bilo na svoj način sterilizirano: kdor je vstopil v resničnostni šov, je izgubil možnost, da bi ga jemali resno, drugi vstopi v stanovanja so bili skrbno režirani in estetizirani. Zdaj pa se iz svojih domov prek Skypa, v slabi resoluciji in v lastni režiji, ki jo kroji položaj računalnika, pojavljajo tudi resne osebnosti. V tem pa se ob vsej odtujenosti, ki jo položaj kaže, prebuja tudi neka domačnost, morda se nam to blago podrtje meje instinktivno zdi dobrodošlo in si bomo ob naraščanju sterilnosti vsakdana želeli njenega nadaljevanja, skupaj z iskanjem drugih linij bega.
Performans se z novimi režimi telesnosti, komunikacije, prostorske organizacije ukvarja že od samih začetkov. Njegovo občinstvo je razmeroma majhno, a zvesto. S svojim preseganjem binarnih kategorij odra in avditorija prevprašuje režim idolizacije, ki prevladuje v množični kulturi z oddaljenim bendom na odru, zamejenim prostorom igre na stadionu, ki ga lahko občudujemo, vanj pa ne smemo vstopiti.
Obenem veliko performansa poteka v off prostorih, zavrženih in preurejenih, včasih tudi gentrificiranih stavbah, ki so zmožne sprejeti manjše število ljudi in imajo pogosto šik radikalnosti. Ironično je, da bi zdaj lahko pomislili, da bodo tovrstni prostori, ki se jim večina ljudi sicer izogiba, ravno v tem trenutku pridobili priljubljenost, prav zaradi tega, ker se jih bo držal pridih prepovedanega ali nevarnega.
Zaradi teh dejavnikov bi bilo mogoče, ne da bi želeli napovedovati prihodnost ali izčrpati vse možne pomisleke, prej v nekakšni miselni igrivosti, soditi, da je performans umetniška oblika prihodnosti, skupaj s prostori, v katerih se izvaja. To pa, povratno, pomeni tudi izhodišče za razvoj konceptov uprizoritve znotraj samega performansa. Doslej se ga drži pridih metaravni, refleksije o samih postopkih, ki jim pričujemo na odru v času uprizarjanja, in v tem primeru bi lahko dobil novo metaraven, verjetno deloma »vsiljeno« od zunaj in deloma spočeto po lastni volji. Ob omejevanju zbiranja večjega števila ljudi, ki ga lahko pričakujemo še dlje časa po odpravi nekaterih ukrepov za izolacijo prebivalstva, bo namreč znova treba misliti tudi prostor uprizarjanja, obenem pa razmere upoštevati tudi v okviru svojih umetniških izhodišč.