Recenzija predstave Begüm Erciyas in Daniela Kötterja. Predstava je bila uprizorjena 22. avgusta v Koseškem borštu kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine na festivalu Mladi levi.
Manjše krdelo ljudi, prepojeno z raznovrstnimi razpršili proti komarjem in klopom, se prebije na jasico v Koseškem borštu. Na eni strani jase v travi ležijo opeke, na katere so postavljene črne čelade, na drugi strani pa je nameščeno enako število trinožnih stolčkov, na katerih ležijo tanke knjižice. Vsak si prisvoji eno od opek in z nje sname čelado, na kateri so nameščena VR-očala. Prek teh bodo gledalci spremljali enega od sedmih performansov projekta Skupne krajine, v režiji Begüm Erciyas in Daniela Kötterja.
Ko si gledalec nadene čelado z VR-očali, se pred njim naslika prav ta jasa, na kateri stoji, razlika je le v tem, da preostale opeke samevajo. Performans nam pusti nekaj minut, da se aklimatiziramo na virtualni svet in začutimo gozd okrog sebe, preučimo oblike drevesnih listov, premike v travi in podobne reči. Po nekaj minutah ugotovimo, da se opeke pod našimi nogami oddaljujejo, naš pogled se začne vzpenjati in počasi začnemo leteti proti drevesnim krošnjam. S tem, ko se oddaljimo od gozdnih tal in rastlin, ki jih prekrivajo, se zdi, da gozd postaja vse bolj hladen in naša povezanost z njim veliko šibkejša. Podrobnosti in oblike listov se zlijejo v zeleno gmoto. Vpleten in oseben pogled na gozd s tal zamenja hladen, oddaljen in nadrejen pogled z višav. Čez čas vidimo tudi šišenske bloke, ki obdajajo gozd.
Foto: Nada Žgank
Ob vzponu med krošnjami organizatorji predstave zamenjajo tudi zvočno kuliso. Od naravnih glasov gozda pri tleh do globokih, mehaničnih zvokov v višavah nad drevesi. Poleg tega gozdni ambient dopolni šelestenje korakov gledalcev, ki se obračajo v vse smeri in lovijo ravnotežje ob pogledu proti tlom. Performans poda lep kontrast med sobivanjem z gozdom in obravnavanjem tega kot pojma, že sama mehanizacija prvega dela predstave prek uporabe VR-očal in dronskih posnetkov ustvari bariero med gledalcem in gozdom okoli njega. Občutek distance je seveda najbolj očiten ob pogledu na celoten gozd in pokrajino v okolici v najvišji točki preleta; tam se prek gmote zelenih krošenj ustvari nova bariera med gozdom in gledalcem, ki s pogledom ne doseže več notranjosti gozda. Če se gledalec razgleda po pokrajini, prvič zagleda Ljubljano in druga naselja, ki Koseški boršt obdajajo. Morda se nam ob pogledu iznad vrhov smrek zdi, kot da Šiška napada Koseški boršt.
Gledalčev pogled se spet spusti med krošnje in se v nekaj minutah vrne do svoje opeke, tam pa gledalec sname VR-očala in se odpravi na drug del jase, kjer vsak okupira enega od trinožnih stolčkov in v roke vzame knjižico. Na poti do sedežev se nam morda porodijo vprašanja o sožitju z gozdom. Smo izvedeli, da je pravi stik z gozdom le izkustven, ko se sprehajamo med drevesi? Morda. Ampak ko odpremo knjižico, ugotovimo, da primarni objekt performansa ni bil gozd in ne Šiška, temveč dron, ki je posnel ogledani VR-posnetek v vlogi brezpilotnega bombnika.
V knjižici je popisan konflikt na meji med Armenijo in Azerbajdžanom. Prek fotografij iz ptičje perspektive bralec vidi, kako pokrajino pod sabo vidijo brezpilotna letala. Zdi se, da želi performans prek besedila v knjižici neposredno pojasniti spremembo perspektive in odnosa do pokrajine glede na točko, s katere usmerjamo svoj pogled, a človek se vpraša, ali je to res potrebno, če je ta odnos ravnokar virtualno občutil na lastni koži. Poleg tega se zdi, da performans gledalcu vsiljuje perspektivo brezpilotnega letala, čeprav je gledalec sam spremembo pogleda na gozd morda občutil drugače. Učinek, ki ga tovrstno popisovanje doseže, je prej razkorak med performansom in gledalcem ter vzbuja občutek podcenjevanja gledalčevih sposobnosti interpretacije lastnega doživljanja.
Tako zbledita tudi sicer dobro umeščena in dobrodošla aspekta polaščanja narave z distance ter brezčutnega uničevalnega nasilja, ki ga ta perspektiva omogoča, opisana v besedilu drugega dela performansa. Prvi del predstave nam uspešno poda izkustvo, ki je potrebno za interpretacijo gozda v obeh različnih pogledih, nato pa drugi del to izkustvo in dobro zastavljen kontrast med pogledoma razvrednoti. Potencial performansa je najbolj viden v povezovanju odnosa do gozda, ki ga je gledalec pridobil ob preletu v prvem delu, ter možnega konteksta nasilja, o katerem si je prebral v drugem delu. Vendar izvedba v drugem delu gledalcu ne pusti, da bi ostal s prejšnjo izkušnjo, performans mu kar sam obrazloži, kaj naj bi doživel. Potencial povezanosti obeh delov se tako ni izrazil do potankosti. Celota se zato zdi sestavljena iz dveh delov s težnjo po sovpadanju, vendar ju ločuje pregrada pojasnjevanja, ki ju tretira kot ločena.
Vid Zaman
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter ga sofinancira Mestna občina Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.