Recenzija predstave Dve kaplji na utrip Walida Raada, uprizorjene 21. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni -Elektro Ljubljana.
Vsaka naveličana odvetnica ti bo povedala, da njena služba ni sorodna seriji Suits, in vsaka zdravnica, da House ne sledi Hipokratovi prisegi. Vsaka raziskovalna novinarka si lahko le tiho želi, da bi bilo njeno delo tako intenziven potop v privlačne tematike, da bi se sledi tako gladko zlivale druga v drugo, da bi skoraj intuitivna dedukcija obrodila tako bogato bero, kot jo obrodi v predstavah Walida Raada.
Libanonsko-ameriški vizualni umetnik nas pričaka pred prvim od dveh platen v dvorani Stare mestne elektrarne Elektro-Ljubljana. Z vso resnostjo univerzitetnega profesorja pred še posebej zahtevnim predavanjem nam na srce položi dve opozorili. Prvo: imen, številk in datumov bo veliko. In drugo: skupaj z njim bomo morali preskakovati med tematikami – vse se bo združilo v smisel, a ne vedno takoj. Raad nas je v svoje roke dobil ob devetih zvečer po dolgem dnevu in nam pripravil poldrugo uro dolgo predavanje. Nikomur se ne drema in to je morebiti najbolj zgovoren komentar, ki ga lahko podamo.
Foto: Nada Žgank
Dokumentarno obarvan nerd trip nas popelje po zakotnih uličicah nišnih dejstev umetnostne zgodovine, nagnetenih z navidezno izredno pomembno šaro in na videz naključnimi podatki, ki v naših glavah ostanejo ravno dovolj dolgo, da se povežejo s tistimi za naslednjim vogalom. Tempo nam samo vsake toliko dovoli dihati, ko avtor skoči po požirek ali dva vode. Dovolj hitro drvimo mimo fotografskih dokazov, avtobiografskih izpovedi, promocijskih videov in političnih zarot, da imamo komaj dovolj časa preizpraševati, kaj poslušamo. Kar je, jasno, za umetnika zelo prikladno.
Postopno začne smiselnost pripovedi namreč popuščati, umetnik pa začne premo sorazmerno vse bolj poprijemati za lastno prepričljivost in zagotavljanje, da povedano drži. Čim dlje nas želi obdržati ob sebi. Kje se zalomi, je subjektivno. Morda se faction za nas prevesi v fiction pri preprogi, ki tehta več kot vsota njenih niti. Morda ne kupimo 285 naslikanih angelov, ki se bodo sami restavrirali, če si lahko odpočijejo na ravnem kotu. Morda se spotaknemo ob lesene okvirje slik z duševnimi težavami. Ali pa podvomimo v gremline s sveta, vzporednega našemu, naše mrtve, vampirske dvojnike, ujete v čudnem labirintu.
Vse to zveni v nebo vpijoče fikcijsko. Ampak Raadu bi skoraj radi verjeli. Zdi se pameten človek z obilico znanstvene integritete, našo pozornost obravnava s spoštljivostjo, naš čas trati tako zelo animirano in uvidevno. Naslavlja nas kot vredne sogovorce, daje nam vedeti, da mu je resnično pomembno, da ne mislimo, da se mu je samo odpeljalo in govori neumnosti. Res je sicer, da nas približno štirikrat na videz brez potrebe pripravi do vstajanja in poti do drugega platna za tem prvim, samo zato, da nas lahko čez nekaj minut popelje nazaj na naše matične sedeže. Ampak tudi to stori tako opravičujoče in potopljeno v svojo fascinantno hiperfiksacijo, da mu sproti oprostimo in se hahljamo samim sebi, ko spet stopicljamo tja in nazaj. Ko poletimo po zraku odločitve, kaj z zavedanjem, da umetniku ne verjamemo več, neizbežno pristanemo v sklepu, da nas zabava, torej naj nas zabava še naprej. Zvabil nas je v mehurček suspenza nejevere, kjer so stvari dovolj sorodne svetu, ki ga poznamo, da ves čas merimo odstopanja in neverjetnosti, ki jih zaznamo, ampak hkrati odpirajo nova pravila igre resničnosti, ki jih z veseljem preizkušamo. Priložnosti novega sveta so na dlani, kot da igramo fantazijske vloge v namizni igri. Prejšnje spone verjetnosti in znanstvenih zakonov se razvežejo in odprejo.
Multimilijonarji. Od drugega sveta navdihnjeni umetniki. Agenti CIE. Ameriški predsedniki. Kolibriji. Ogrožene velike mačke. Vsi se zdaj bolj, zdaj manj neposredno in dosledno sestavljajo v eno veliko fantastično dogajalno pokrajino. Raad vseh verjetno niti ne pripelje nazaj v klobčič, nekatere pa gledalki preprosto pobegnejo. Vseeno se zgostijo okrog okvirja slike, do katere nas popelje na koncu, slike, ki jo olupi, da se pod njo prikaže slika vzporednega, čudnega sveta. Potem nas zapusti. Tako hitro, kot nas je pograbil. Lekcije je konec. In nam je povsem vseeno, da naše novopridobljeno znanje ne drži vode. Je pač ne bomo nalivali vanj.
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.