BRANKO POTOČAN & DUO SILENCE: ČRNI PETEK
Plesna predstava Branka Potočana, Črni petek, je projekt melanholičnih misli – naslanjajoč se na istoimensko pesem Dragotina Ketteja –, uokvirjajo ga namreč teme minljivosti, samomora, osamljenosti, otožnosti in kar je še teh stvari. Vendar tega nikakor ne počne moralistično, marveč se pred nas postavlja kot subtilna vizualna slikarija, ki jo zarisuje teren plesno-akrobatskega in muzičarskega telesa. Gre za nekakšno multiplikacijo teles, plesno telo podvaja glasbo, glasba pa nazaj telo. Telo se skoznjo ritmizira, glasba pa nekako vzvratno producira plešoče telo, kjer v živo izvajana glasba dua Silence (Primož Hladnik in Boris Benko), krhko subtilna, afektira plesno-akrobatsko telo, na katerem se v dolgi dobi trajanja vpisujejo sledi časa, a se ta tudi uporniško postavlja po robu.
V Stari mestni elektrarni se na levi strani odra od vrha do tal spuščajo dolge vrvi, prav tako tudi na zadnji steni odra, od koder se prvikrat spusti telo. Levo ob robu Silence blagozvočita, medtem ko Potočan v zarisanem kvadratu, v katerega je nameščen stol, izvaja koreografsko skico, navezujoč se na partikularno zgodovino izvajalca, na breakdance. Skozi to prakso se prav lepo vpisujejo dimenzije časovnosti, saj je to telo včasih izjemno okretno, drugič pa mu virtuoznost giba zmoti kakšen zatik ali spotikljaj.
Stičišče glasbe, giba in petja producira gibanje telesa gor in dol po vrveh, ki spominja na navpičnega vrvohodca, ki, ko takole visi v zraku, niha med dvema skrajnostma, neko potencialnostjo dviga nad in dokončnostjo odrešitve, kakor gre brati tudi Kettejevo pripoved o samomoru, z vso težo gravitacije. Tukaj se gibalni material prelamlja in se vpenja v gibalne kode akrobatike ter generira material, ki trasira nove možne poteke za plešoče telo, četudi ima plesna zgodovina tudi svoje vrvohodce, denimo znani performans Trishe Brown, Man walking Down the Side of a Building, z nekoliko drugačnimi pomenskimi poudarki, ki se razpirajo zlasti za vsakdanjost gibanja, Potočan pa vztraja pri visoki specializaciji in virtuoznosti giba.
Vrvi, ki izgrajujejo odrsko sliko, so pritiklina subtilne samoizpovedi in agitke po odrešitvi. So tudi sled identitete tega prostora, kot nekje izjavi sam Potočan, ter so nabite z mnogovrstnimi pomeni, prečijo jo pomeni združevanja, povezovanja, a tudi osamitve. Predstava kot mozaik razpoloženj v svojem minimalizmu gradi na razpoloženjskih odtenkih, ki se sprehajajo med melanholičnostjo, pa tudi preprosto zarisujejo teren potencialnosti. Impresije o mračni odločitvi z obešenjem ali odrešitev z dvigom nad, oboje je nekakšna exit varianta. S tem pa smo po svoje blizu nihilističnim postavkam sveta.