Recenzija predstave Krpanje Nevidnega, uprizorjene 30. 8. 2024 v Športni dvorani Tabor.
Ko tavaš med gentrificiranimi deli Ljubljane in opazuješ mestno tkivo, ki ga cefrajo v različne smeri delujoče sile – mestna politika, ekonomski interesi, želje prebivalcev –, si morda zaželiš, da bi lahko Ljubljano vzel domov in jo kot poškodovano plahto malce pokrpal. Tako nekako bi lahko opisali premiso umetniškega projekta Krpanje nevidnega Ivane Müller in Bojane Kunst – premiso, ki po eni strani izraža skrb, po drugi strani pa je v temelju igriva.
Ob prihodu v gornji prostor Športne dvorane Tabor nas pričaka vezenina mesta Ljubljane na široki, na tla položeni beli plahti. Performerji čepijo in vezejo – Müller in Kunst so pridruženi še sodelavci projekta: arhitektka, kuratorka in urednica Ajda Bračič, intermedijski umetnik in dramaturg Urban Belina ter dva prostovoljca festivala Mladi levi (vizualne umetnice Ane Čigon zaradi bolezni ni bilo). Uro in pol trajajoči dogodek je pravzaprav predstavitev umetniškega projekta, ki je bil oblikovan kot predpriprava v dveh umetniških rezidencah ter serija umetniških akcij v javnih prostorih nekaj dni pred predstavitvijo.
Za predpripravo je bilo ključno, da je metoda dela izhajala iz igrivega moderiranja in spraševanja prebivalcev Ljubljane: V katerem delu mesta vam je prijetno ali neprijetno? Kje ste doživeli prvi poljub? Tako dobi celoten projekt človečno noto oblikovanja vsebine od spodaj navzgor – namreč okvirja ne določa vsevedni pogled, temveč vsakdanje potrebe, občutki in domišljija občanov. Seveda se v vse to vpletajo ekonomske in politične sile, a vendarle je krpanje izraz prizemljene posameznikove skrbi, praktičnosti in trajnosti, saj razume, da je mesto le eno, da ga ne moremo odvreči in si v konfekciji nabaviti novega. Torej je treba vzeti poškodovano mestece domov, ga malo zakrpati, zaviti v odejico in mu dati topel čaj. Ta fiktivna premisa pa pravzaprav opolnomoči meščane, četudi le v domišljiji. To, da se vsaj za hip pretvarjamo, da je z malimi akcijami mogoče spremeniti urbanistično dinamiko mesta, ustvari prostor svobode in upanja. Začasno verjamemo, da s plahto prekriti trije betonski zidovi lahko ustvarijo cenovno dostopno stanovanje v gentrificiranem centru. Ali pa da lahko to, ko so performerji s plahto ustavili promet v starem centru in spuščali mimo le domačine, zajezi ekonomski tok turizma. Gre za začasno zadržanje verjetja, ki nam daje občutek, da dokler krpamo mesto in zanj skrbimo – čeprav le na simbolni ravni –, nismo nemočni.
Foto: Nada Žgank
Tu lahko potegnem vzporednice in tudi izpostavim razlike z artivistično akcijo Reverend Billyja in Savitri D leta 2012 na Mladih levih. Takrat smo namreč vodo iz vodnjaka na Gornjem trgu v culah iz plastičnih vrečk prinesli do parlamenta in jo tam razlili v imenu zaščite Slovenije pred tehnologijo frackinga. Krpanje nevidnega sicer sugerira akcijo krpanja zemljevida Ljubljane kot nekakšno vudu lutko, kar naj bi imelo realne učinke na samo mesto, a akcija Billyja in Savitri je vzela nevidno moč ritualne geste dobesedno – izvajanje rituala je proizvedlo občutek očiščenja. Zanimiva pa je tudi zgodba, ki sta jo Billy in Savitri delila na predhodni delavnici. O tem, kako je njuna skupina v protest proti banki, ki je financirala odprte kope premoga, iz zemlje teh kopov oblikovala male bonsaj hribčke in jih položila v preddverje banke. Iz neznanih razlogov je to razkurilo menedžerje do te mere, da je banka prenehala financirati odprte kope. No, takega telepatskega naboja projekt Krpanje nevidnega nima. Namesto tega se zdi, da je namigovanje z new ageem mišljeno bolj kot nagajiva gesta, ki cilja predvsem na igrivost, le ta pa lahko ustvari začasno skupnost.
Ključna dimenzija prezentacije materiala Krpanje nevidnega niso sama besedila in opisi akcij, temveč mehka podporna prezenca performerk, prešita z nežno navihanostjo. Müller in Kunst posvetita posebno pozornost udobju gledalk in gledalcev – odpiranju oken, da nam ni prevroče, ali počasnemu prehodu od enega sklopa k naslednjemu, šele ko vsi gledalci zberemo pozornost. Vsak pomenski sklop pa se konča s pesmico, ki jo skupaj zapoje četverica soavtorjev. Skrb za publiko je prek lahkotnega vzdušja usmerjena tudi v to, da publika sama oblikuje odnos igrive skrbi, in sicer do mesta Ljubljana. In na praktično simbolni ravni se skrb manifestira kot – krpanje plahte.
Samo Oleami
***
Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.